današnjo himno kitajske lahko poslušaš tukaj (klikni me)

Ljúdska repúblika Kitájska (okrajšano LR Kitajska, kratica LRK) je država v Vzhodni Aziji in deloma Srednji Aziji ter najbolj obljudena država na svetu s približno 1,404 milijarde prebivalcev. Obsega približno 9.600.000 kvadratnih kilometrov in je tretja ali četrta največja država po površini, odvisno od vira. Državo upravlja Komunistična partija Kitajske, razdeljena je na 22 provinc, pet avtonomnih regij, štiri neposredno upravljane občine (Peking, Tjandžin, Šanghaj in Čongčing) in posebni upravni regiji Hongkong in Macau.

Kitajska je nastala kot ena prvih civilizacij na svetu v rodovitnem bazenu Rumene reke in Velikem kitajskem nižavju. Kitajski politični sistem že tisočletja temelji na dednih monarhijah ali dinastijah, ki se začenjajo s pollegendarno dinastijo Šja (Xia) v 21. stoletju pred pr. n. št. Od takrat se je Kitajska večkrat razširila, razdelila in ponovno združila. V 3. stoletju pr. n. št. je Č’in (Qin) združil jedro Kitajske in ustanovil prvo kitajsko dinastijo. Naslednja dinastija Han, ki je vladala od leta 206 pr. n. št. do leta 220, je v tem času videla nekaj najsodobnejše tehnologije, med drugim izdelavo papirja in kompas, skupaj s kmetijskimi in medicinskimi izboljšavami. Izum smodnika in tiska v dinastiji Tang (618-907) in Severni Song (960-1127) je končal štiri velike izume. Kultura Tang se je razširila v Aziji, saj je nova pomorska svilna cesta vodila trgovce do Mezopotamije in Afriškega roga. Dinastična vladavina se je končala leta 1912 z Xinhai revolucijo, ko je republika zamenjala dinastijo Čing. Kitajska državljanska vojna je pripeljala do razdelitve ozemlja leta 1949, ko je Komunistična partija Kitajske ustanovila Ljudsko republiko Kitajsko, enotno enopartijsko suvereno državo na območju celinske Kitajske, vlada Kuomintanga pa se je umaknila na otok Tajvan. Politični status Tajvana ostaja sporen.

Od uvedbe gospodarskih reform v letu 1978 je kitajsko gospodarstvo postalo eno najhitreje rastočih na svetu, letna rast pa dosledno nad 6 %. Od leta 2016 je to drugo največje gospodarstvo na svetu po nominalnem BDP in največje po kupni moči (PPP). Kitajska je tudi največji izvoznik na svetu in drugi največji uvoznik blaga. Je priznana jedrska sila in ima največjo stalno vojsko na svetu in drugi največji obrambni proračun. LRK je stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov, ko je leta 1971 zamenjala ROC in aktivni svetovni partner mehanizma ASEAN Plus. Kitajska je tudi vodilni član številnih formalnih in neformalnih večstranskih organizacij, med njimi Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO), WTO, APEC, BRICS, BCIM Forum in G20. Kitajska je zelo močna in velika regionalna sila znotraj Azije in je označena kot potencialna velesila.

Cesarska Kitajska

Kitajski cesar, Šin Ši Huang, je znan po tem, da je Združene zidove združenih držav oblikovala Kitajski zid. Vendar pa večina današnje strukture datira v čas dinastije Ming

Glinena vojska (okoli 210 pr. n. št.), odkrita pred mavzolejem prvega cesarja dinastije Čin, zdaj Šjan

Obdobje z vojsko se je končalo leta 221 pr. n. št., ko je država Č’in osvojila še šest kraljestev in ustanovila prvo enotno kitajsko državo. Kralj Zheng Qin se je razglasil za prvega cesarja dinastije Č’in. Uzakonil je Č’inove pravne reforme po vsej Kitajski, predvsem prisilno standardizacijo kitajskih pismenk, mere, širine cest (tj. dolžina vozička) in denar. Njegova dinastija je osvojila tudi plemena Yue v mestu Guangxi, Guangdong in Vietnam.^[17] Dinastija Č’in je trajala le petnajst let, in je kmalu po smrti prvega cesarja padla, saj so njegove stroge avtoritarne politike vodile k obsežnemu uporu.^[18]

Po razširjeni civilni vojni, v kateri je bila požgana cesarska knjižnica v Xianyangu, se je pojavila dinastija Han, ki je vladala Kitajski med 206 pr. n. št. in 220 n. št. in ustvarila kulturno identiteto med prebivalstvom, ki se še vedno spominja v etnonimu Han Kitajci. Han je znatno razširil ozemlje cesarstva, z vojaškimi akcijami, ki so segale v Srednjo Azijo, Mongolijo, Južno Korejo in Junan ter vrnil Guangdong in severni Vietnam od Nanyueja. Vpliv Hanov v Srednji Aziji in Sogdiji je pomagal vzpostaviti kopensko pot Svilne ceste, ki je nadomestila prejšnjo čez Himalajo v Indijo. Kitajska pod Hani je postopoma postala največje gospodarstvo starodavnega sveta.^[19] Kljub začetni decentralizaciji in uradni opustitvi Č’inove filozofije legalizma v korist konfucianizma, so Č’inove institucije in politike še naprej uporabljali Hani in njihovi nasledniki.^[20]

Po koncu dinastije Han je sledilo obdobje spopadov, znanih kot Tri kraljestva, katerih osrednje figure so se kasneje zapisale v zgodovino v eni od Štirje Štirih klasik kitajske literature. Na koncu je Wei hitro premagal dinastijo Jin. Jin so padli v državljansko vojno ob vzponu razvojno nesposobnega cesarja. Pet barbarov ali Wu Hu je nato napadlo in vladalo severni Kitajski kot šestnajst držav. Xianbei jih je združil kot severni Wei, čigar cesar Xiaowen je obrnil svojo apartheidsko politiko njegovih predhodnikov in uveljavil drastično sinhronizacijo svojih subjektov (severnih dinastij), ki jih je v veliki meri vključil v kitajsko kulturo. Na jugu je general Liu Yu zagotovil abdikacijo Jina v korist Lyu Songa. Različni nasledniki teh držav so postali znani kot severne in južne dinastije, obe območji, ki jih je Sui nazadnje ponovno združil leta 581. Sui je obnovil moč Hanov preko Kitajske, spremenil svoje kmetijstvo in gospodarstvo, zgradil Veliki kanal in uveljavil budizem. Vendar pa so hitro padli, ko je njihov vpoklic za javna dela in neuspešna vojna s Korejo povzročila široke nemire.

Detajl iz Vzdolž reke med festivalom Šingming, slika iz 12. st. prikazuje vsakdanje življenje v prestolnici dinastije Song, Biandžing (danes Kajfeng)

Pod naslednjima dinastijama Tang in Song so kitajsko gospodarstvo, tehnologija in kultura vstopili v zlato dobo.^[22] Cesarstvo Tang je vrnilo nadzor nad Zahodnimi regijami in Svilno cesto in prestolnica Chang’an naredilo za kozmopolitsko urbano središče. Kljub temu je bila v osmem stoletju opustošena in oslabljena zaradi An Shi upora. Leta 907 se je Tang popolnoma razgradila, ko so lokalni vojaški guvernerji postali nepovezani. Dinastija Song je leta 960 končala separatistično situacijo, kar je pripeljalo do ravnovesja moči med Songi in Khitan Liaom. Song je bila prva vlada v svetovni zgodovini, ki je izdala papirni denar in prva kitajska država, ki je ustanovila stalno mornarico, ki jo je podpirala razvita ladjedelniška industrija skupaj s pomorsko trgovino.^[23] Med 10. in 11. stoletjem se je prebivalstvo Kitajske podvojilo na približno 100 milijonov ljudi, predvsem zaradi širitve gojenja riža v osrednjih in južnih pokrajinah ter proizvodnje bogatih presežkov hrane. Dinastija Song je oživila konfucianizem kot odziv na rast budizma v času Tangov in razcvet filozofije in umetnosti, saj sta krajinsko slikarstvo in porcelan prinesla nove stopnje zrelosti in kompleksnosti. Vendar pa je dinastija Jurchen Jin opazila vojaško šibkost Songov. Leta 1127 je bil cesar Huizong Song in prestolnica Bianjing (danes Kaifeng) zajeta med vojno Jin-Song. Ostanki Songov so se umaknili na južno Kitajsko.

13. stoletje je čas mongolske osvojitve Kitajske. Leta 1271 je mongolski vodja Kublajkan ustanovil dinastijo Yuan s prestolnico Hanbalik. Yuani so osvojili zadnji ostanek dinastije Song leta 1279. Pred invazijo Mongolov je prebivalstvo štelo 120 milijonov državljanov; do leta 1300 se je zmanjšalo na 60 milijonov.^[24] Kmet, ki se je poimenoval Zhu Yuanzhang, je leta 1368 premagal Yuane in ustanovil dinastijo Ming kot cesar Hongwu s prestolnico Nanjing in jo leta 1403 preselil v Peking. Pod dinastijo Ming je Kitajska uživala še eno zlato dobo, razvila je eno najmočnejših mornaric na svetu in bogato in uspešno gospodarstvo ob cvetoči umetnosti in kulturi. V tem obdobju je Zheng He vodil cesarske ladje po vsem azijskem svetu in dosegel tudi Afriko. V tem času so bile na kitajskem ozemlju ustanovljene prve naselbine evropskih trgovcev (1557 Macau), 1581 so prišli prvi katoliški misijonarji.

Filozofi, kot je Wang Yangming, so s širjenjem kapitalizma še bolj kritizirali in razširili neo-konfucijanstvo s konceptom individualizma in enakosti štirih poklicev.^[25] Sloj uradnikov je postal podporna sila industrije in trgovine v gibanjih davčnega bojkota, kar je skupaj z lakoto in obrambo pred japonskimi invazijami iz Koreje (1592-98) in invazij iz Mandžurije povzročilo izčrpanje zakladnice.

Leta 1644 so Peking zajele kmečke uporniške sile pod vodstvom Li Zichenga. Cesar Chongzhen je naredil samomor, ko je mesto padlo. Mandžurska dinastija Čing, ki je bila nato povezana z generalom Wu Sangui iz dinastije Ming, je prekinila Li-jevo kratkoživečo dinastijo Šun in nato prevzela nadzor nad Pekingom, ki je postal nova prestolnica dinastije Čing.